Nekaj misli o "Miklovi Zali"

Sketova povest "Miklova Zala" posega v eno najbolj žalostnih zgodovinskih dob slovenskega naroda, ko je neverni Turek požigal in ropal po naši prelepi zemlji. Veè kot dvesto let je trepetal naš narod pred azijskim sovražnikom in turški konji so teptali rodovitna polja našega ubogega kmeta. Ni skoraj veèjega kraja na Slovenskem, kamor bi v teku XV. in XVI. stoletja ne nbil prihrul krvoloèni in požrešni nevernik, oplenil in požgal domaèije, stare in onemogle pobil, otroke ter fante in dekleta pa odpeljal v sužnost. . Jakob Sket je okvirno upošteval zgodovinsko resnico, kdaj so Turki pridrli na Koroško in kaj so poèeli, sicer pa je svojo povest naslonil na ljudsko izroèilo, oziroma spomin, ki so ga ljudje v Rožu ohranili do pisateljevega èasa in še naprej. Okolje in èas sta avtentièna, vsebino pa vsak pisatelj prikroji paè po svoje. Zasnova Miklove Zale je dokaj preprosta in hitro razvidna. Za Serajnikovega Mirka se potegujeta dve deklici; eni (Zali) pripada tako rekoè po logiki življenskih razmer in medèloveških odnosov (odnos med družinama, skupna mladost, druga (tujka Almira) pa se mora zanj krepko boriti, pri èemer poseže celo po izdaji.) Turki, ki so tedaj ropali po okolici, po vsej verjetnosti ne bi prišli v Rožno dolino, èe jih nebi zvabila Almirina želja (uresnièila jo je z oèetovo pomoèjo) unièiti tekmico. Cena za to strast je seveda zelo visoka, na koncu pa zmaga praviènost: Zala se reši z oèetovo pomoèjo turške sužnosti in se vrne k Mirku, Almira pa je za svojo pregreho izgnana iz vasi.